Odnosi med človekom in psom so se oblikovali približno 15.000 let nazaj, vendar so psi obstajali tudi pred povezovanjem z ljudmi. Udomačitev in vzrejanje različnih pasem, ki ne spominjajo več na volka, sta seveda spremenila videz naših štirinožnih prijateljev, kljub temu pa so v svojem bistvu ostali enaki. Na evolucijski lestvici so psi torej ostali praktično nespremenjeni, tako psihološko kot anatomsko. Še vedno jih vodijo nagoni, ureditev (le da tokrat človeške družine, ne pasjega tropa) in še vedno jim gredo v slast surove jedi.
Ste vedeli, da je prva industrijsko predelana vrečka pasje hrane na trg vstopila šele pred približno 100 leti? Še več, do 2. svetovne vojne tovrstna hrana med pasjimi skrbniki ni bila posebno priljubljena. So pa med vojno v prehrambeni industriji ugotovili, da bi lahko slabše in nezaželeno meso ter žitarice uporabili v pasji hrani in jih tako ne bi bilo treba vreči stran. Vojne razmere so poskrbele, da so ljudje morali paziti na vsak kovanček in grižljaj, zato je predelana pasja hrana med vojno in po njej postala pravi hit.
Psi in volkovi se skoraj nič ne razlikujejo
Znanstveniki se z razvojem psov in volkov ukvarjajo že stoletja. Leta 1993 so po DNK preizkusu tako volka (Canis lupus) kot psa (Canis familiarus) le-tega uvrstili v podvrsto volka (Canis lupus familiarus). Pes in volk sta si genetsko tako zelo podobna, da so ju enostavno morali umestiti v isto živalsko vrsto. Volka seveda še nikoli nismo videli, da bi v divjini jedel predelano ali kuhano hrano. Ljudje menimo, da je kuhanje hrane povsem naravno, da z njim izboljšamo okus hrane in jo nato lažje pojemo oz. prežvečimo. Vse to seveda drži – za ljudi. S kuhanjem in predelovanjem hrane pes v svoj organizem ne dobi vseh hranilnih snovi, ki jih potrebuje za svoje zdravje in dobro počutje. S tem namenom se tako pogosto poslužimo tudi prehranskih dodatkov, ki nadomestijo hranila, izgubljena med predelavo in kuhanjem.
Anatomija in fiziologija psov
Pasja anatomija in fiziologija prikazujeta jasno sliko plenilca z očmi na sprednji strani glave, da med lovom jasno vidijo plen. Velike nosnice s številnimi kapilarami psu omogočajo zaznavo kemičnih vonjav, povsem neznanih ljudem. S tem plenu sledijo tudi na dolge razdalje. Močna in mišičasta čeljust ter veliki ter ostri zobje psu pomagajo v nekaj sekundah raztrgati velike kose mesa. Kot pravemu mesojedcu čeljust psu dopušča le gibanje navzgor in navzdol, kar je kot nalašč za drobljenje in trganje mesa ter kosti. Njihov želodec je velik in mišičast, zato lahko v relativno kratkem časovnem obdobju zaužijejo velike količine hrane. Pasji želodec je zelo kisel, zato lahko pohrustajo tudi cele kose kosti in zaužijejo velike količine bakterij, ki jim ne škodujejo.
Z majhno trebušno slinavko pa lahko proizvedejo, v primerjavi s človekom, le del vseh potrebnih encimov. Zato si morajo pomagati z aktivnimi encimi za vezavo želodčne kisline in razgradnjo hrane za absorbcijo. Psom pri tem procesu naravno pomaga surovo meso. V predelani hrani je veliko žitaric in meso je kuhano, zato si psi z “mrtvimi” encimi ne morejo prav nič pomagati. Svojih encimov za razgradnjo žitaric pa nimajo. Pri predelani hrani opazimo še eno slabost, in sicer je zelo suha. Zaradi tega je pes zelo žejen, prav tako pa v želodčku zaradi ni dovolj nujnih tekočin za urejeno prebavo. Posledica tega je med drugim tudi napenjanje.
Zakaj k surovi hrani?
Surovo meso posnema prehranjevalne navade divjih psov, vključno s pasjim najbližjim sorodnikom, sivim volkom. Divji psi imajo pravo pojedino s celotnim truplom živali, vključno z želodcem in celo s kostmi. S tem psi dobijo vse vitamine, minerale, aminokisline in encime v nespremenjeni (nepredelani) obliki. Po prehodu na surovo hrano je sicer potrebno nekaj privajanja, vendar že po enem mesecu lahko opazimo nekatera izboljšanja. Manjše so težave, povezane s suho kožo, manj je prekomerne srbečice in kožnih alergij, prav tako so manjši in manj smrdljivi pasji kakci. Pes postane tudi bolj fit in energičen, njegov zadah je manj neprijetnega vonja, poleg tega ne moremo mimo boljše zobne higiene in bolj belih zob.
Začnimo korak za korakom
Spremembe niso nikoli lahke in tudi privajanje psa na surovo hrano po letih briketov in konzerv mora biti postopno. Najbolj uspešno je privajanje s dodajanjem mesa dobre kakovosti (brez dodatkov) v konzervirano pasjo hrano. Vsak dan dodamo malo več mesa in malo manj konzervirane hrane. Na začetku lahko opazimo zaprtost ali bruhanje. Takrat zmanjšamo količino surove hrane ter se vrnemo na količino, ki je kužku šla v slast. Za vzpostavitev ustreznega kislega okolja v trebuščku je namreč potreben čas. Zato je med prehodom potrebna potrpežljivost in pozorno opazovanje vašega kosmatega prijatelja. Po približno mesecu dni se bo kuža že skoraj povsem navadil na nov način prehrane. Takrat bodo pozitivni učinki vrnitve k naravi že precej vidni.
Viri:
https://www.clubcanine.net/evolutionary-nutrition-dogs.html