Zakaj pride do alergije pri psih?

V zadnjem času je veliko govora o alergijah. Sigurno vsak od nas pozna kakšnega kužka, ki ima težave s tem, če ni že sam lastnik takšnega psa. Vsenaokrog beremo in poslušamo, da je kriva določena vrsta hrane, pa pršice, pa hišni prah in pelodi, zdravila in toksini iz okolja. Vse to je sicer res, vendar zakaj se potemtakem alergije ne pojavljajo kar pri vseh psih po vrsti? Saj se v svojem življenju sigurno slej kot prej vsi srečajo s temi alergeni.

Možne mehanizme, ki ležijo v ozadju alergij, bom poskusila razložiti v tem prispevku. Namreč, ko enkrat razumemo mehanizem, ki »poganja« alergijo, ugotovimo, da je izogibanje alergenom na dolgi rok precej nesmiselno početje. Veliko bolj smiselno je poskrbeti za zdrave temelje, da do alergije sploh ne pride oziroma, če je že prisotna, da se umiri odziv imunskega sistema.

 Zakaj pride do alergij pri psih in kakšni so klinični znaki?

Alergija ni nič drugega kot preobčutljivost imunskega sistema, kar pomeni da preburno odreagira na neko snov (ali več njih), ki pri zdravem organizmu načeloma ne povzroča težav. Klinično se kaže zelo različno, najpogosteje pa so prizadeti organi, kjer je največja koncentracija imunskih celic imenovanih mastociti in sicer na koži, dihalih in prebavilih.

Mastociti (imunske celice) ob stiku z antigenom namreč sproščajo histamin in druge vnetne mediatorje, ki povzročijo večjo prepustnost stene krvnih žil in krčenje gladkih mišic, kar povzroča tipično vnetno reakcijo.

Na koži se lahko pojavijo izpuščaji, pordela mesta, tudi prhljaj in odpadanje dlake, vse skupaj pa je po navadi precej neprijetno srbeče. Spremembe se lahko pojavijo tudi po sluznici sluhovoda in analnih vrečk. Pri črevesju se srečujemo z različnimi oblikami prebavnih težav od drisk pa vse do hujših oblik vnetja. Dihala so po navadi vpletena pri alergenih s katerimi pes pride v stik preko zraka in povzročajo razne oblike vnetja oči in smrčka pa vse tja do kroničnih oblik astme, ki zajame pljuča.

Alergija lahko zajame tudi cel organizem, kar imenujemo sistemska alergična reakcija. Takšno reakcijo strokovno imenujemo anafilaksa. Ponavadi jo povzročijo piki insektov, antibiotiki in druga zdravila ter celo nekatere vrste hrane. V tem primeru je, poleg kože, dihal in prebavil, prizadeto tudi krvožilje. Histamin in ostali vnetni mediatorji, ki se sprostijo iz mastocitov povzročijo v dihalih krčenje gladke mišičnine. Posledično pride do oženja dihalnih poti in oteženega dihanje, v stenah krvnih žil pa njihovo širjenje in posledičen padec krvnega tlaka s pospešenim bitjem srca. Reakcija je lahko tako močna, da vodi v šok in kasnejšo smrt, zato je v teh primerih nujen hiter odziv in aplikacija epinefrina v kri, da se stanje normalizira.

Teorije o mehanizmih nastanka alergij

Znanstveniki si z možnimi mehanizmi za pojav alergij že lep čas belijo glave. Dokazanih je že veliko potencialno alergenih snovi, vendar se hkrati odkrivajo vedno nove in posledično nastajajo različne teorije o mehanizmu nastanka alergij pri psih.

1. prebava v tankem črevesu

Ena takšnih teorij o mehanizmu izhaja iz prebave v tankem črevesu. Če prebava v tankem črevesu ni učinkovita in ne uspe razstaviti beljakovin na posamezne aminokisline, ostanejo večji koščki. Ti koščki, ujeti v maščobne kapljice, lahko vstopijo v limfo, kjer se jih lotijo čuječe imunske celice. Ko imunske celice naslednjič pridejo v stik s takim večjim slabo prebavljenim koščkom so nanj že bolj pripravljene in ga lahko napadejo še močneje. Še naslednjič pa zadošča že to, da takšna hrana pride v gobec, pa dobro obveščene imunske celice že kar tam vanj uperijo svoje orožje. Takšna razlaga se prilega alergijam, ki jih sproža predvsem hrana, ki so hkrati mastna in bogata z beljakovinami. Vendar pa maščoba ni edina, ki prek tankega črevesa sproža razvoj alergij.

2. prepustna črevesna stena

Po drugi od teorij o mehanizmu alergij lahko črevesna stena občasno postane nekoliko prepustnejša. Zaradi tega v črevesno tkivo in kri dejansko vstopijo ostanki hrane. S tem pojavom se znanstveniki ukvarjajo predvsem v povezavi z glutenom.

Gluten je beljakovinska zmes v nekaterih vrstah žita, na primer pšenici.  Je ena od snovi, s katerimi žita zavarujejo svoja semena, da jih ne pojedo žuželke in lahko iz njih nastane nova rastlina. Žuželke imajo prebavni encim, ki zavira gluten, medtem ko pri sesalcih, lahko gluten delno neprebavljen preide skozi črevesne resice in od tam rahlja povezave med njimi. To hkrati sproži imunski sistem, kar v najslabšem primeru povzroči huda vnetja, ki uničujejo črevesne resice in tudi oslabijo živčni sistem. Pri manj hudih vnetjih lahko celo več let ne opazimo ničesar pri psu. Morda se pojavljajo le občasne prebavne težave v obliki driske ali napihnjenosti, tudi bolečine v sklepih in slabokrvnost.

Prepustnost črevesne stene se lahko zviša tudi le za kratek čas, na primer ob jemanju antibiotikov, pretiranem treningu oziroma drugih oblikah stresa.

3. intoleranca

Na tem mestu si poglejmo še intoleranco, ki jo številni zamenjujejo z alergijo. Podobnost med njima je v tem, da se tudi pri intoleranci hrana ne razgradi v celoti. Vendar v nasprotju z alergijo, gre pri intoleranci za pomanjkanje določenega encima. Neprebavljena hrana tako ne prehaja skozi črevesno steno, temveč preprosto zdrsi dalje, iz tankega v debelo črevo, kjer postane hrana bakterijam, ki izločajo pline. Klinično se kaže podobno kot alergija na črevesju, in sicer v obliki napenjanja in drugih spremljajočih prebavnih težav.

Zelo pogosta je intoleranca na laktozo (mlečni sladkor) in fruktozo (sadni sladkor). Narava očitno ni predvidela uživanje žit, mleka in sadja v večjih količinah, zato pri takšnih živilih velja zmernost. Se pa občutljivost razlikuje med posameznimi psi, zato je toliko bolj pomembno, da spremljamo našega psa. To pomeni, da smo pozorni na morebitne črevesne težave v smislu napenjanja ali driske.

Kar se tiče briketov in konzerv, sploh ne bom izgubljala veliko besed, ker je bilo na tej strani že dosti napisanega. Ne samo, da psi ob takšni hrani nimajo možnosti zvečenja in so tako zobne obloge in težave z zobmi hitro tu, verjetno je vsem jasno, da je hrana segreta preko 100°C povsem prazna encimov. Hkrati obdelava na takšnih visokih temperaturah prizadene predvsem maščobe in beljakovine. Te so lahko spremenjene v takšni meri, da organizem nima na voljo pravih encimov za razgradnjo. Od tu ni več daleč do alergije ali intolerance.

4. pretirana higiena

Za na konec pa si poglejmo še meni najljubšo teorijo o »pretirani higieni«. O njej se je začelo več raziskovati šele v zadnjem času, ko znanstveniki pospešeno odkrivajo vedno nove mikroorganizme. Ti naj bi sobivali s človekom in počasi odkrivajo dejstvo, da nam večina bakterij ne škoduje, ampak nasprotno, celo koristi!

Teorija o »pretirani higieni« tako med možne vzroke za porast alergij pri psih v zadnjem času šteje predvsem naš pretiran trud za »sterilno« okolje, premalo gibanja v naravi, uporabo antibiotikov, cepljenj in drugih strupov, ki uničujejo črevesno mikrofloro. Mladički se tako v prvih letih življenja srečajo z manj bakterijskimi in virusnimi infekcijami, kot njihov divji sorodnik volk. Njihov imunski sistem nima veliko priložnosti, da bi treniral svojo odzivnost in se naučil, kaj je dobro in slabo. Takšen »netreniran« imunski sistem potem kasneje v življenju psa ob srečanju z nekim patogenom (bakterijo, virusom, parazitom, glivico) ali povsem nenevarno snovjo (hrano) pretirano odreagira.

Pri tej teoriji je še ena stvar neverjetno pomembna, vendar se o njej na žalost čisto premalo govori. Da psica naravno povrže svoje mladičke in ti potem še zadosti časa sesajo, je pri nekaterih pasmah v današnjih časih že skoraj znanstvena fantastika. Mladička, ki potuje skozi porodni kanal, namreč obda plašč koristnih bakterij. Te mu nudijo zaščito ne samo v prvih dneh življenja, ampak ga spremljajo ves čas. Sesanje na drugi strani spodbudi točno določene mikrobe v črevesju. Te koristne bakterije se tako zgodaj naselijo v črevesju in pomembno sooblikujejo imunski sistem in kasnejšo prebavo in presnovo psa.

Človeško telo je dom več kot 1000 bilijonov bakterij.

Znanstveniki so šli pri teroriji o »pretirani higieni« še korak naprej in ugotavljajo, da naj bi določene bakterije, virusi in paraziti celo pomagali, da imunski sistem dobro deluje! Razmišljajo, da se je skozi evolucijo organizem razvil na način, da živi v simbiozi z nekaterimi bakterijami, virusi in paraziti.  Če se jih na kakršenkoli način uniči, imunski sistem ne more več v polnosti funkcionirati. S tem si razlagajo porast alergij in avtoimunih obolenj predvsem v razvitem svetu v primerjami z manj razvitimi deli sveta, kjer je pojavnost takšnih obolenj nizka. Številne bakterije in virusi namreč lahko izzovejo imunski odziv na način zaviranja pretiranega odziva preko mastocitov.

Dva od takih »pomagačev« sta na primer zloglasna virus Hepatitisa A in vsem znani Helicobacter pylori. Ironija, mi pa se tako trudimo ju uničiti s cepljenjem oziroma slednjega z antibiotiki. Poleg virusov in bakterij, naj bi k zmanjšanju alergij pripomogli tudi nekateri paraziti iz vrst valjastih črvov. Ti naj bi v črevesju v kri izločali snovi, ki malce uspavajo imunski sistem. Vsekakor vredno razmisleka, koliko koristi dejansko prinesejo zdravila za zatiranje parazitov, ki jih tako množično uporabljamo za naše kužke?

Čeprav v znanosti ni nikoli samo črno ali samo belo in tako na nasprotnem polu obstajajo tudi študije, ki ravno močne okužbe s paraziti povezujejo z alergijami. Vsekakor živi organizmi morajo biti v ravnovesju, da lahko harmonično sobivajo. Pred odločitvijo o načinu zatiranja parazitov, bakterij in virusov se je vsekakor priporočljivo pogovoriti s strokovnjakom, da se najde najprimernejša rešitev, glede na zdravstveno stanje kužka.

 Viri

Bischoff SC in sod. Intestinal permeability a new target for disease prevention and therapy. BMC Gastroenterol 2014; 14:189.

Enders G. Čarobno črevesje. Vse kar morate vedeti o najbolj prezrtem organu. 1. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015.

Finlay CM, Walsh KP, Mills KH. Induction of regulatory cells by helminth parasites: exploitation for the treatment of inflammatory diseases. Immunol Rev 2014; 259(1): 206-30.

Tovoli F in sod. Clinical and diagnostic aspects of gluten related disorders. World J Clin Cases 2015; 3(3): 275-84.